Suchergebnisse

Po koncu slogaštva v slovenski politiki so v času med ustanovitvijo Katoliškega političnega društva leta 1890 in liberalnega Slovenskega društva leta 1891 v Ljubljani na obeh idejnopolitičnih straneh poudarili svoje temeljne nazore in poglede na razvoj njunih medsebojnih odnosov. Katoliška stran je jasno povedala, da odklanja liberalizem in zahteva dosledno uveljavitev krščanskih načel v zasebnem in javnem življenju, na šolskem področju pa versko šolo na narodni podlagi. Liberalna je opozarjala na problem politične prevlade duhovščine, h kateri so po njeni oceni težili na Kranjskem. Poudarjala je, da Cerkvi ne pripada poseganje v politiko, sicer lahko pričakuje odziv na politični ravni. Liberalci so v verskih zadevah priznavali avtoriteto cerkvenih voditeljev, na šolskem področju pa so menili, da zahteve po verski šoli niso utemeljene, ker jo že zagotavlja obstoječe šolstvo. Točka razhoda obeh strani je bilo vprašanje, katera načela – katoliška ali liberalna – naj bodo temelj narodovega življenja. Z mislijo na nadaljnji družbeni in politični razvoj, učvrstitev svoje ideološke samobitnosti in njeno politično uveljavitev v boju za oblast, ki je nastopil med Slovenci na Kranjskem, so, tudi z bojnimi klici, svoja stališča močneje izrazili na liberalni strani. Zanjo je bilo merodajno njeno ideološko razumevanje svoje katoliške nasprotnice.

Po oblikovanju Banovine Hrvaške 26. avgusta 1939 so se jeseni 1939 v katoliškem taboru, ki je v Dravski banovini – jugoslovanski Sloveniji imel absolutno oblast, začeli pripravljati na vzpostavitev posebne Banovine Slovenije. V vprašanje državnopravne emancipacije v Kraljevini Jugoslaviji so se leta 1939 poglobili tudi v opozicijskem ljudskofrontem gibanju. Narodni demokrati, krščanski socialisti in komunisti so oblikovali tri zelo določne, izvirne in radikalne avtonomistično-federalistične narodne programe. Ob narodni so bile na Slovenskem poudarjene tudi idejnopolitične opredelitve. V katoliškem taboru so zaostrili ideološki boj ne le proti liberalizmu, temveč posebej proti socializmu in komunizmu. Obenem je v njem prišlo do cepitve, saj so krščanski socialisti s katoliško politiko pretrgali vse vezi. Ideološko stališče večinskega dela katoliškega tabora so leta 1939 izrazili na VI. Mednarodnem kongresu Kristusa Kralja 25. do 30. julija 1939 v Ljubljani z zahtevo po nujni katoliški obnovi. Živo je bilo narodnoobrambno gibanje, ki je spodbujalo povezovanje ljudi, društev in organizacij ne glede na politično pripadnost zaradi obrambe pred zunanjo nevarnostjo fašističnih držav in v boju zoper hitlerizem. Leta 1939 je izšel tudi znani Spominski zbornik Slovenije, Univerza v Ljubljani je praznovala dvajsetletnico obstoja, Antonu Korošcu pa so ob tem podelili naslov častnega doktorja prava. Leta 1939 je postal tudi častni ljubljanski meščan. Vojna in bojazen, za marsikoga že prepričanje, da Jugoslavije ne bo obšla, so ob pričakovanju demokratičnih sprememb v državi, ideoloških in političnih razhajanjih ter odločenosti braniti Jugoslavijo spremljali Slovence po začetku druge svetovne vojne 1. septembra 1939. Ko je novi svetovni spopad dobro leto in pol kasneje vase potegnil celotni slovenski narod ter njegovo idejno in socialnopolitično zaznamovanost, sta nastopila najtežja zgodovinska preizkušnja Slovencev in v njej njihovo srečanje samih s seboj.

Stopnja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), oblikovane 29. oktobra 1918, ima v slovenskem narodnem razvoju pomembno mesto, kajti v njej so si Slovenci prvič v novejši zgodovini vladali sami. Dejavnik takega narodnopolitičnega položaja je bila prva slovenska vlada – Narodna vlada SHS v Ljubljani (Narodna vlada). V njej so bili z izjemo za zunanje zadeve združeni vsi najvišji izvršni in upravni organi oblasti. Slovenska samostojnost v Državi SHS je temeljila v obsegu državne oblasti, ki jo je izvajala Narodna vlada. Ta je sprva upoštevala pristojnosti, ki si jih je pridržalo Narodno Vijeće SHS v Zagrebu (Narodno Vijeće), najvišji organ oblasti v Državi SHS (vodenje zunanjih in vojaških zadev, izvrševanje pravice pomilostitve, razveljavljanja zakonov in imenovanje višjih uradnikov). Sčasoma pa je Narodna vlada začela izvajati državno oblast tudi na področjih iz pristojnosti Narodnega Vijeća. To so v državnopravnem pogledu sankcionirali z Naredbo celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki jo je sporazumno z Narodnim Vijećem 21. novembra 1918 izdala Narodna vlada. S to Naredbo je Narodno Vijeće pooblastilo Narodno vlado, da upravlja Slovenijo. Tako opredeljeno razmerje med Narodno vlado in Narodnim Vijećem je utemeljilo konfederativno povezanost Slovenije z Državo SHS in v materialnopravnem pogledu njeno konfederativno državnost. Slovensko ozemlje, na katerem je Narodna vlada izvajala efektivno oblast in ga je združila v državnopravno enoto, je glede italijansko zasedbo Trsta, Goriške, Istre in postojnskega okrožja na Kranjskem med 3. in 23. novembrom 1918 ter tedaj še Madžarski pripadajoče Prekmurje obsegalo večino nekdanje vojvodine Kranjske in slovenski del nekdanje vojvodine Štajerske (do razmejitvene črte z Nemško Avstrijo okoli Radgone, Šentilja in Kozjaka), na Koroškem pa ozemlje južno od Zilje in Drave ter velikovški okraj. Z izjemo omenjenega dela Koroške je tvorilo približno dve tretjini današnjega ozemlja Republike Slovenije. Slovenska državnopravna zasebnost, dosežena v Državi SHS, se po njeni združitvi s Kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918, ni ohranila.

V slovenskem meščanskem taboru, ki je imel dober vpogled v revolucionarni oktober in njegovo državo, so na podlagi svojega razumevanja človeške družbe in posameznika v njej v oktobrskem družbenem prelomu ter v njem porojenem sovjetskem družbenem, političnem in gospodarskem razvoju, videli temeljno civilizacijsko grožnjo svetu, ki so ga živeli in zavestno podpirali. Čeprav so zgodovinsko razumeli oktobrski pojav, njegovih posledic niso sprejemali. Obenem s protisemitskim stališčem so opozarjali na totalitarno, vseobsegajočo razredno boljševiško oblast, kolektivistični in protiverski značaj sovjetske skupnosti, vanjo vraščeno osebno negotovost in, ob priznavanju nekaterih gospodarskih in prosvetnih uspehov, na njen neobetaven družbeni in gospodarski razvoj. Na liberalni strani je s svojim negativnim vrednotenjem oktobrske revolucije in sovjetske države izstopal dr. Ivan Tavčar, na katoliški strani pa sta izstopala dr. Ivan Ahčin in Fran Erjavec. Teoretsko ga je odklonil tudi tedanji vodilni katoliški filozof dr. Aleš Ušeničnik. Za meščanski tabor je bil boljševizem njegov ključni nasprotnik, izjavljanje boja proti njemu pa je bila stalnica meščanske politike v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/Kraljevini Jugoslaviji. Bila je sestavni del njene ideološke podlage, ki so mu na katoliški strani dali tudi prepoznavni svetovnonazorski naboj. V taki ideološki in politični drži je meščanski tabor dočakal konec jugoslovanske kraljevine in vstopil v času druge svetovne vojne na Slovenskem.

Organizacijsko-politična slika slovenskega liberalizma v polstoletju 1891–1941 po eni strani predstavlja sestavni del modernega političnega triptiha, ki je od konca 19. stoletja do konca prve svetovne vojne ustrezal stanju pri drugih avstrijskih in zahodnoevropskih narodih, in se je v svoji temeljni katoliško-liberalno-marksistični osnovi nadaljeval v čas med svetovnima vojnama. Po drugi strani prikazuje del slovenske politike, ki sta ji socialna zamejenost in premajhna oziroma upadajoča delavnost zlasti v avstrijski dobi onemogočili organizacijsko širino. Le-te skoraj do konca habsburške monarhije liberalcem ni uspelo utemeljiti v vseslovenskem obsegu. Oboje je opazno vplivalo na njihovo drugotno politično vlogo v tedanjem slovenskem prostoru. V Kraljevini SHS/Jugoslaviji so liberalci s sodelovanjem v jugoslovanski centralistični politiki občutno izboljšali svoj položaj. Na ta način so se zoperstavljali močnemu katoliškemu taboru, ki je koreninil v svojem širokem idejnopolitičnem in družbenem zaledju. V drugi polovici tridesetih let se je liberalna politična moč izčrpala in organizacijsko sesula. Liberalni tabor je izzvenel kot politični subjekt.

In his paper, the author points out the negative aspects of the social, political and economic development in the Republic of Slovenia, following its independence. What stands out is the uncontrolled privatisation of former public and state property, which was rooted in dishonest intentions, profiteering and greed, and resulted in a small part of the population becoming very rich. The legal system and the politics are largely to blame for the situation, as they failed to prepare suitable laws that would prevent it from happening. Trust, the very foundation of democracy, is not something that would currently be associated with the politicians. The society has witnessed the rise of narcissistic characters who only care for their own well-being and who trample over others, while the companies' executives are doing their best to eradicate any social concern. Society is being shaken by severe ideological conflicts, which prevent a national consensus on the ethical foundation of the Slovenian state and the purpose of its existence. Those who fully embraced the national sentiment and expected a historic rise of Slovenianism when Slovenia became independent were disappointed by such development of events. In recent years, historiography and psychiatry have been examining the issue in a number of publications, including monographs.

»DOGS WITH FLOWERS«: SLOVENIAN SOLDIERS AND WAR WITH SLAVIC OPPONENTS IN SLOVENIAN POLITICAL NEWSPAPERS 1914–1916For a vast majority of Slovenians and Slovenian soldiers there was no doubt that the Slavic opponents of the Monarchy were, due to their undisputed Austrian patriotism, nothing but enemies to the Monarchy. In the period from 1914 to 1916, such sentiments were encouraged by two Slovenian political daily newspapers, i.e. Slovenec and Slovenski narod, whose attitude allowed no ideas about interaction between Slovenians and the other Slavic nations. Regarding the issue of Slavic identity, they found the front lines which ran between Austria-Hungary and Germany on the one side and Slavic countries fighting them on the other to be the deciding factor. Despite some articles in which no harsh words were shared concerning Slavic opponents, the path to considering the mutual Slavic identity was decisively closed at both newspapers. There were only the Austrian sense of self-worth and its narrow attitude towards the Slavic identity and culture. Both Slovenec and Slovenski narod significantly consolidated the position that Slovenians – just like other Slavs in the Habsburg Monarchy – were Austrians, and those who did not feel the same came from a different planet. This attitude was the result of the war, which made Slavic affiliation inferior to the interests of countries fighting in it.